Lov za zmajem. / Hangglider runner

We left Kerikeri  for a road trip. Sky was crying for us and I was driving in light rain. We stuffed all of our junk into Serena van. When I tried to start the engine the battery wasn’t working. Well, nice beginning of a trip. Tony helped us out and we left with a smile on our faces. 

The very first minute when we came to the highway, police stopped me. I was driving too fast. Well, he was a nice guy and he realized how sincere, stupid and humble we are and let us slide without a fine. Their speed limit is only 100 km/h. But, my heavy foot  could be expensive. We found petrol station with the last fumes of petrol so we knew  the adventure is on. 

 

First night we slept in Raglan. Surfing paradise. We parked in front of surfing club and in the morning we got fine for sleeping there. Well, unbelievably it was still cheaper than paying for  the camp.

I tried surfing for the first time. It was quite difficult because my surf was a bit of a gun not suitable for beginners. But it was lots of fun. And watching all those who really know how to do it is also exciting.

St. Nicolas is baking cookies ...

Another few nights we slept in DOC camps. They are great. One, we found deep in the forest, another one in paradise beach north east of Wellington. I tried to contact a friend that is leaving in Wellington but unfortunally  we missed.

 

Well, I hurried to be on south island as soon as possible. As I thought I will pick up a glider and go flying. In Nelson I couldn’t t get the glider Teddy promised me. Because Glenn, he is suppose to have it said I cannot fly it until Teddy comes and checks it out. Well the weather wasn‘t the best and I wanted to see some flying spot. We headed to Queenstown and had a stop in Wanaka. This little town blew me away. It is so nice, colors of the lake are amazing, restaurant with homemade beer and beautiful mountains around. We went paddling  Wanaka Lake. Didn’t  like their safety talk and the idea you can’t leave their visual horizons. They also equipped us with an emergency mobile phone...  We went paddling and had competition of our own since that lady claimed we can’t manage the distance to Ruby Island in less than 20 minute.  Proving her wrong, we did it in 15 minutes. For dinner I prepared asparagus in creamed sauce with pasta. Very budged but also very good. 

 

Because we were only few hours away from Queenstown we drove there. After Wanaka my expectations were huge and I have to say I was little disappointed. Totally touristic place, it is beautiful, but the town impulse didn’t work for me. We found a nice DOC camp near the lake and fed bloodsucking sandflies and mosquitoes. Another day I went to Flying Park where Lisa tried very hard to arrange a glider for me. Again without luck. This night we were sleeping almost on the launch at Lisa’s and Johns place. Had a great time with some nice paragliding and hang gliding pilots. Hopefully  I will get the Mars glider tomorrow. 

Take off over Queenstown

First thing when I woke up, I texted  Ian  not to forget my glider. When I came to launch I realized again I am without luck. John and Lisa found a nice solution and called some pilots in Dunedin.  They welcomed me with open hands and had a glider for me. That is great, but to Dunedin is more than 3 hours drive and it was already noon. We rushed to great little town,  with the most delicious salmon burger,  near landing called Arrowtown so that Jost left his CV in one of their restaurants.  And from there straight to Dunedin. Where  we found the best club in New Zeland as they like to say. And they must be, because they remind me on my club. Funny, likes to have fun, loves flying and great sense of humor. I think my flying luck is getting better and better. Now let’s pray for the weather or even I will start to think that I am the witch that brings rain everywhere she comes... 

V slovenscini pa bo svojo zgodbo predstavil profesionalni uporabnik slovenskega jezika, prijatelj, kolega, znanec, stric, sin, bivsi novinar, producent, zlatar, kajakas in se kaj bi se naslo JOST. 

 

Tek za zmajem (Nordijsko-Balkanska pastirska saga)

Na zadnji dan listopada je novozelandski balkan boy odložil svojo lopato , cirkus duo fantasticus pa je nabasal pojočo Japonko s svojo ciganarijo, da odroma proti jugu. Seveda ni šlo brez zapletov, saj je bila vžigalna slamica prekratka, da bi napojila suho grlo istočne kurve, ki je ob obratu ključa le suho zakašljala. Nekaj deset minut kasneje je prihitel Tony s svojim magičnim zabojčkom, ki jo je sunil v zadnjico, da je prav lepo zapredla, kmalu sva že kljubovala gravitacijskim zakonom in se bala, da naju zaradi nadsvetlobnih pospeškov ne bi zribalo s popolnoma ravne ceste.

Nebo nad mestom, ki je tako kul, da so ga poimenovali kar dvakrat, se je zavilo v sive oblake in potočilo solze za nama. V stilu ameriških originalnih gangsterjev sva se odločila, da jo dol mahneva po West Coastu, vmes pa probava obiskat še kakega kivijevskega obešenjaka.  Opononi (dis is najs end det is najs) pa še na cesti skozi šumo sva začela šopati Balkan, prestolnica kumare Dargaville in Baylys Beach (krneki) potem pa proti Aucklandu. Jejžkova je po Northern Highway odpeljala z zidakom na stopalu, zato sva dobila spremstvo mojstra luči, ki je žežil moder stroboskop. Modri angel usode je uvidel najino nedolžnost, nevednost in pobožnost, zato sva jo odnesla le z opozorilom. Kmalu sva se ponovno tresla za svoj obstoj, ker na jebeni obvoznici nimajo bencinske črpalke. V stilu »naju pa že ne bo noben jebal« sva se na hlapih pripeljala do bencinske z zvenečim imenom Papakura in zmagala (spet). Vožnja do Raglana, THE spota za surfanje na zahodni obali je bila zdaj le še relativna časovna formalnost. Padle so pice in per, nato pa sva se zavlekla pred klub in se tam ustalila za noč.

Zjutraj naju je čakal za brisalec zataknjen listek za napačno parkiranje AKA freedom camping notice, ampak, je kazen nižja od cene kampa, zato je zmaga še vedno zmaga, čeprav malce pirova. It was like a a rock concert, the surf was nice, we bought a sticker in nadaljevala pot proti jezeru Taupo. Saj je lepo, ampak, vse skupaj bolj varianta tresli so se joški, rodila se je miš. Tokrat sva šla kampirat v DOC kemp nekde daleko u šumi, tako da sva izkoristila svoj pogon na vse 4 in se privlekla na jaso poleg lovca, zapalila vatru i pevala partizanske pesme. Začuda se nama sosed ni pridružil.

Zjutraj sva pobrala še posušene cunje in spet od offroadala v civilizacijo, po desert roadu, kjer kivi vojnici opravljajo vaju sa maneversku municiju, na desni pa se odpira pogled na deželo gospodarja prstanov. Na postanku v boksu sva srečala še izgubljene Čehe s severa, ki so v Aucksu ponovno zamenjali avto, tokrat so za tri tisočake nabavili nek razpadajoč kombi in ponovno opravili deal stoletja. V Taihapeju sva pri kitajcu vzela rižo za s sabo in je zadostovalo za kosilo, dovolj pa je ostalo še za večerjo.  Bliss-sticka nikjer, piči Miki dalje. Vse do Eketahune, kjer sva želela spoznati župana, saj so naju navdušili s svojimi lično izdelanimi božičnimi okraski, vrhunec odličnosti pa so dosegli z lesenim kivijem v nadnaravni velikosti, ki so ga oblekli v črne vreče za smeti  in se tako poklonili ekipi z jajčasto žogo, ki sliši na ime Vsi Črni. Zaključila sva v DOC kempu, sredi ničesar, 37km vzhodno od Wellingtona, v privat zalivu ... Grdo. Ker se nekateri ne javljajo na telefon, sva za naslednji dan nabavila putovnice za trajekt med severom in jugom. 

New Year s decoration :)

They dressed giant kivi into All Blacks rugby team colors ...

Včasih je kar OK, da se človek zbudi relativno zgodaj v upanju na valove, čeprav ti nikoli ne pridejo. Zato, ker istočna kurva spet ni hotela štartat. No, to je pa že kar zanimiva situacija, ker Robinzon, čeprav je našel Petka, tudi ni mogel s samotnega otoka. Sploh pa, nama se je to zgodilo v soboto. V stilu, »naju pa že ne bo noben jebal« sem v prvi podrtji našel fotra s terencem in kabli, tako da smo spet kmalu predli in offroadali v civilizacijo.

Sleeping in DOC camp near Wellington. On the beach ...

Usoda je hotela tako, da sva se ustavila na placu, kjer so bile na enem mestu mehanična delavnica, supercheap autoshop in še benza. Zamenjala sva akumulator in kurvi dala malo juica.  Zdaj ne bo več jamrala. Ker sva morala čakati na trajekt, sva se zabavala s pohajkovanjem po štacuni, ki je prodajala svegaisvašta, Jejža pa je zapalila na kapitansko čepico. Vkrcavanje na trajekt ne gre po sistemu FIFO, ampak ti denar kupi mesto v prvi vrsti. Jao Kiviji, razočarali ste nas. Pot čez Kuharjevo ožino je precej dolgočasna, sploh, ker ni bilo videti ne delfinov, ne kitov, na koncu pa je omagal še jež in zaspal med mizami. Z izkrcavanjem v Pictonu se je začel tudi uradni del teka za zmajem, zato sva v močnem dežju kljub pozni uri nadaljevala vožnjo do Nelsona, kjer se izpolnijo s(r)anje. Tokrat sva prelisičila sistem in prespala pred kampom, ki je imel že zaprto recepcijo, midva pa dober izgovor.

Glenna je popadla dječja, zato nisva dobila zmaja ampak kup nekih izgovorov. Folk pač rad prodaja drek, tukaj celo v vrečah po 2$. Iz deževnega Nelsona sva se umaknila proti Abel Tasmanu, kjer dela Chpmonk oziroma American Ben. Nastanila sva se v kampu Barn (skedenj), za zaščito električnega pastirja pa opazovala mimoleteče vesoljske ladje. Verjetno je pomagala tudi večja količina piva, ki nas ohranja srečne kljub močnemu dežju.

Glenn je tudi naslednji dan preboleval dječjo, zato sva se odpravila proti Queenstownu, spet po West Coastu, da si ogledava novozelanske alpe. Poglede je kvarilo slabo vreme, prepaspala sva ob jezeru blizu Franz  Josefa, kjer sva dobro nahranila komarje, si ogledala ledenik, ki je izključno komercialna dobrina. Trope ovac lično opremijo s pederušami, njihova vsebina pa ostaja neznana, čeprav jaz navijam za baklo in sendvič. Bencin je dražji kot zlato, zato se lahko jebejo. Seveda so razmišljali vnaprej in do Haasta niso postavili bencinske. 

Franz Joseph glacier. Be carefull full full full

Pot med Haastom in Wanako gre čez gorski prelaz, ki je opisan kot neka pravljična dežela, tako da sva ga midva verjetno zgrešila. Je bila pa vsaj pot do Wanake scenska poslastica ob ličnih jezerih in hribčkih. Pomirjajoče. Wanaka we like. Ima tudi lokal Paradiso, ki je bil seveda zaprt, a sva se znašla v zmagovalnem baru z domačim pivom, ki sva se ga lotila. Mene je najbolj navdušil safety talk pred veslanjem po jezeru in časovne opredelitve. But Wanaka we like. Ampak, treba je v Queenstown.

Queenstown ali mesto pozirajočih me je naredil malce impotentnega, sem se pa stuširal na bazenu in jedel pri Nepalcu, ki si je drznil ne imeti momotov. Na koncu sva pristala v prijetni družbi tistih tam zgoraj, med zmajarji in padalci. Tudi v kraljičinem mestu jih je popadla dječja, zato smo pred spanjem popili nekaj veder piva, vse skupaj pa se je odvijalo v nevarnih višavah smučarske koče na Coronet Peaku. Če od tam pogledaš malce levo, vidiš Arrowtown. Oni so kul. In njihov dimljeni losos je še bolj kul. 

Serena nad startom.