Rainbow falls/ Mavricni slapovi

                                                          From the mountains to the see,
                                                           I am the river and river is me.
                                                                  (old Maori saying)

Muvaj mi riba.

Fishing? Well I am trying and it looks like I have lot s of beginners luck. Pacific see is beautiful and fishing is very easy. My friend Jost caught skid with his hands. Looks like I am good in fishing snappers, shouldn’t brag myself too much, so that my luck doesn’t  disappear... 

I also visited one hill called Te Kahaikatoa where kanibalistic tribes used to had battles.Will check some more about their history for sure.

Ribolov? Enkrat sem v Sloveniji  ujela enega krapa. Grda debela brkata zadeva. Skoraj nic vredna v kuhinji. Ponavadi, ko smo sli lovit sem bila bolj zabavni program kot lovec. Imam kar nekaj zanimivih storij glede ribolova, ki pa vas ne zanimajo. Ribiska je tezka, zivali ti lahko pohodijo palico, galebi pozrejo vabo, ponesreci spijes kak pircek prevec  in ob vodi moras poslusati mir…

Na Pacifik sem se prvic odpravila z Jostom, ves navdusen mi je med voznjo razlagal kaj vse bo nalovil. Ker ribice poznam in vem da ne govorijo o velikosti rib, vendar o razponu med ribjimi ocmi sem si s seboj uzela krizanke, domaco limonado, fotoaparat in brisaco na katero se lahko zleknem.  Izlezavanje na rajskih plazah – zame bo uredu, on pa naj ribari. Plaze so noro lepe, ciste in za enkrat samotne. Galebi, albatrosi in papige. Do slednje sva morala 15 minut pesaciti cez utrnjen pragozd, le mala kozja pot je vodila do raja. Nekaj casa sem glupo buljila okoli sebe, se scipala, ce slucajno ne sanjam ter vprasala Josta, ce sem umrla, prisla v nebesa in kaj za vraga potlej on dela zraven.

Na koncu dneva sem ugotovila da se fant ni hecal, saj sva imela dve ribi in enega velikega lignja. Lignja je ujel z golimi rokami medtem pa se nama je na trnek nataknila se ena riba. Ce je tako enostavno moram tudi sama poskusiti. Ker je moje prepricanje, da jem, kar lahko sama ubijem, se mi je zdelo fair da to tudi naredim. Nasledni dan sem si za 17 dolarjev kupila ribisko palico. Odpravila sva se lovit v Opito bay. Najprej sem mislila, da bom lazje ujela psa kot ribo, saj mi je vaba nekajkrat priletela na obalo namesto v vodo.

Ko sem se naucila, ribam ni bilo vec pomoci. Kar dve sem dobila za vecerjo.  Spekla sva jih na zaru s krompirjevo solato in butelko vino.  Ena se je na zaru razcvetela. Zato je bilo ime preprosto. Pol Pizde zame en pol za Josta.

Jost cought this skvid with his hands.

Zobatci so dobra stvar, sploh ce jih sam ujames. Naslednji dan sem se odlocila, da grem na ribolov sama. Ravno ko sem pakirala stvari v avto me je opazil nas depresivni sosed. Tudi on si je zelel lovit ribe. Najprej sem kolebala ce ga uzamem s seboj. O zivljenju in smrti smo se ze vse pogovorili uceraj. Ker sem mehkega srca sem upala da mu lahko polepsam popoldne in ga vseeno povabila zraven. Ce si ze tako zelo zeli smrti ga z njo lahko soocim na cesti.

V Novi Zelandiji vozijo po levi, wc papir imajo na levi, kljucavnica se odpre v levo, da ne omenjam brisavcev in zmigavcev, ki so ravno obratno kot sem navajena. Najprej sem ga dodobra prestrasila da ne znam vozit, zato mi je dajal napotke skoraj na vsakem ovinku. Ker se fant tudi zelo rad ponavlja sem parkrat komaj zadrzala da ne bruhnem v neustavljiv krohot. To bi bilo zelo nesramno pri vseh problemih, ki jih trenutno ima.

Prisla sva na parcelo od njegove tete, okoli 55o arov minaturna zadeva. Malo dvignjena od privat pristanisca. Splezala sva na eno skalo in tam lovila ribe. Vab nama je hitro zmanjkavalo in fant ni ujel nic.  Eno od svojih rib sem  zrtvovala za naslednjo vabo. Kot pri loteriji jetudi s to samo nahranil lacne ribe.  

Marlyin s home.

Nazaj grede sva se povzpela na najvisji vrh Te Kahaikatoa, kjer so se vcasih bojevali domorodci. Se zdaj so izkopane jame za samoobrambo in samo veliko drevo na zaveterni strani ve koliko cloveskega mesa so snedli takratni ljudozerci.  Belci naj bi imeli okus po presoljeni  svinjini.  Razgled je bil fenomenalen, ce bi bila ljudozerec bi bila to tudi moja strateska tocka. Zagrizla bi se v nasprotnika mu potrgala kite in misice dokler ne bi prisla do kosti, mu izsesala mozeg medtem, ko bi se mi iz ust cedila sladko slana kri.

What s for dinner?

This picture was taken yesterday, after Jost s work we went for quick fishing, I was sure we won t catch anyting but he really wanted to go. We came back home at night. I hurt my toe on sharp rocks but it was worthed...

Odisejada brez Odiseja / Oddyssey without Odisseus

Z najtezjima nahrbtnikoma na svetu sem se privlekla do mojega hostla. Najprej sem sla pod tus, nato pa na internet. Povezava s streznikom mi spet ni delala, tako kot ze na letaliscu v Dubaju, ceprav sem videla veliko ljudi viseti na facebooku, se pravi da je povezava bila, samo zal ne za moj mali racunalnik.Najela sem eno uro interneta za 3 dolarje in si narocila pivo. Na e mail sem dobila kodo, katero sem morala zjutraj pokazati vozniku avtobusa. Ko sem odsla na wc se mi je internetna veza prekinila. Ni se mi dalo pregovarjati zaradi tistih nekaj minut, saj je bil v baru pod hostlom zur.  Imeli so tekmovanje kdo pozre vec  munchmellow – zenska kategorija.  Par dobro pijanih glav se je filalo z belimi pencami. Ker je bila guzva in nisem dobro videla kaj jejo, sem uprasala sostojecega. Rekel je da se basejo z munchmellow, a jaz sem ga razumela mushrooms (kar pomeni gobe). Debelo sem ga pogledala in si mislia svoje. Se dobro da niso bile gobe, saj so se dekleta penila okoli ust in zaltovo gledale ispod cela ze brez psihosomatskih sredstev. Za 10 dolarjev si lahko kupil zapestnico in se nato do onemoglosti nacejal z whiskey –jem. Banda kiwijev me je hotela zvleci na pijancevanje po mestu samo moj trden in neusmiljen karakter je idejo zlahka zavrnil. Sla sem spat saj po dveh neprespanih noceh ni preostalo drugega.

With the heaviest backpacks in the world I reached the hostel. Under the hostel was a bar and party. Why do I always have to come to places like this? I guess gods love me. For 10 dollars you could get 10 whiskey colas or just plain whiskey. My strong will said no, because I wasn t sleeping for two days and it was healthier decision at the moment.  But it was fun watching girls competing in eating munch mellows. It looked kind of sick idea to me, especially because of the crowd I didn’t t see what they are eating and I understood mushrooms. Well thank God they didn’t t eat that, because they were already looking with the werewolf s eyes.

18.11.2011

Vstala ze ob 6:00 in se potiho splazila iz sobe da ne bi zbudila cimer. V dormu brez oken je dobro smrdelo po whiskey-ju in par deklet je priduseno smrcalo.  Pocasi sem se zrihtala in odsla na avtobusno postajo. Buba se mi je zazirala v ramena in tudi drugi ruzak mi je bil v napoto. Vse skupaj se mi je zdelo se tezje kot prejsni dan. V blizni trgovini sem si kupila zajtrk. Roglicek, cokoladno mleko in neko zadevo iz spinace, v utvari da je zaltava in socna a bila je suha in brezveze. Med cakanjem na bus, se je zraven mene prisedla punca iz Californije. Na avtobusu sva se usedli skupaj in cas je hitreje minil.

Ob poldne sem prispela v Kerikeri. In ze cez okno zagledala znan obraz. Josta sem spet srecala po vec kot pol leta in normalno je da sva si privoscila nekaj pivov, za vecerjo pa mi je naredil skampove repke v omaki Madras z rizem.

Woke up at 6 in the morning and croweled out of the room, so that I wouldn t woke up girls that were still sleeping. In dorm without the window it stunk whiskey like and few girls were snoring. The party must had been good. My backpack and harness were even heavier then the day before.  I bought breakfast and waited for the bus.

When I arrived to Kerikeri (the place is so cool that they named it twice) my friend Jost was was waiting for me. Because I didn t see him for more than half year we spend the whole day discussing about truth and lies. We drank a few giant 440ml beer. 

Vlacenje po letaliscih. Airports

Dubai airport

Preden me je Stephan odlozil na letaliscu sva se ustavila se pri Berndu. Na skrivaj sem se pritihotapila za pult kjer dela. To je bilo presenecenje prve klase. Iz Munchna sem prispela v Dubaj. Ob 11 zvecer je bilo 25 stopinj celzija.  Dve uri sem porabila samo za sprehajanje po tem neverjetnem letaliscu. Toliko razlicnih ljudi, da ne omenjam shopping variant - da se ti zmesa. Kupila sem si mini prenosni disk. Sedaj imam res vec tehnike s sabo kot oblek. Racunalnik, Go pro, fotoaparat, cardreader, usb kluc, mp3 … Moji piflarski prijatelji so me dobro izucili. Ob vsej tej tehniki ti ze ne more biti dolgcas. Tudi  izbor hrane je neverjeten; od smrdljivih McDonaldsov in Big Macov, sladolednice do fancy restavracij z morsko hrano. Trdno zaspati nisem in nisem mogla, ceprav sem si izborila udoben prostor za nekimi stoli in med tekocim trakom. Pred mano so lezali hipiji, za mano en Kitajec, se naprej muslimani. Vsaj eno letalisce ki ima na tleh preprogo. Tla se nikoli niso bila tako udobna. Naslednje jutro sem se vkrcala na 13 urni polet do Sydneja. Po tej izkusni sem odlocena da bi morali ljudje mocnejse postave imeti vecje sedeze. Brez zamere, je bil zelo prijazen, sem ga pa tudi parkrat zbrcala ko se je prevec razlezel. Najbrz je dojel saj mi je za dobro urco posodil svoj povstr.
VSydneyu na letaliscu nisem imela nobenih problemov, kot da bi prisla na Hrvasko. Spustili so me povsod, se po tem ko sem jim povedala da mogoce nosim kaksno skatlo cigaretov vec kot je dovoljeno. Takoj sem odfrcala ven - na svobodo. Duty free ja sem imela ze cez glavo. Na drugem koncu sveta, kjer me nobeden ne pozna sem si mislila in si prizgala cigaret a takoj opazila poznano faco. Bil je Jonny. Clovek bi pomislil da fant zivi na letaliscih. Malo sva poklepetala potem pa sem se sla pregovarjat naj me spustijo v Novo Zelandijo kljub temu da nimam povratne karte... Karto sem morala v eni uri kupiti na letaliscu. Dobro sem se nasvicala, a na koncu dobila ugodno pri Emiratih.

I met Jonny at the airport.

Before Stephan drove me to the airport we went to surprise Bernd. He sure was surprised. I arrived to Dubai at 11pm at that time it was 25 C. I was walking and checking airport for two hours. This airport is great. Many different people and shopping possibilities. I bought mini disc. It can t be boring with all equipment I am carrying with me. Computer, mp3, GoPro camera, camera, memory stick…

I tried to sleep on the floor between chairs and escalator. Sharing the place with some hippies, one man from China and Muslims. It was nice because there was a carpet and the floor weren’t so cold as usually at airports.

When I arrived to Sydney airport I didn t have any troubles. It was like going to Croatia, they just checked my passport and let me go. Outside I met Jonny, he was just coming home from the States. What a small world.

For New Zeland I had to buy a return ticket in an hour, I didn t know that I need it, otherwise they don t let you in. I bought it from Emirates and checked in.

Finally on the road again

Stephan and the beer.

As usually I started to pack in last minutes. This time it was around midnight. Stephan picked me up at 3 in the morning and we headed to Munchen. We were alone on the highway until we reached Slovenia-Austrian boarder, where we had to wait in front of Karavanke tunel, because it was working only one way. Night was cold and bright. We were talking about the stars. How do they look downunder? We reached Munchen at 8 o clock. Stephan went to work and I went to sleep... At night we went for a little walk and then, like usually, we tested some of German great dark beer.

We were testing camera GoPro and didn t know if it s working.

Kot ponavadi sem zacela pakirati zadnje minute. Stephan me je pobral ob 3:00 zjutraj. Na cesti sva bila sama vse do predora Karavanke. Noc je bila jasna in mrzla, ker so se videle zvezde sva se sprasevala kako se jih vidi v Avstraliji. V Munchen sva prisla ob 8ih. Stephan je odsel v sluzbo, jaz pa spat. Zvecer sva si zanudila sprehod in njihov full dober temen pir.