Tuesday, January 10, 2012

Forbes driving/ Subaru je moj edini dom in postelja ...

After all competitiors are in the air, I have to go and find two of them. First day it looked like a peace of cake, I found Gijs and Niel very fast, second day my luck left me, so I was wondering around. In the middle of nowhere at night I was driving around like crazy, trying to reach signal for my mobile phone -  for the coordinates. I came back late at night tired, moody and the worse – without pilots. Lucky they got their ride back to Forbes with other team... Third day Niel landed near goal and I thought it will be easy again, so I was driving as navigation leaded me and came to dead end road. Pissed off, I finally found him on one of the many roads. We came back at one o clock in the morning. Could write a novel about it, but I don t have time. 

In goal, beautiful sunset.



In goal, beautiful sunset.

FOXCYs team
 





Green line

 
Zjutraj igram policaja na zeleni liniji. Povem pilotom kdo je na vrsi in kdo se lahko urine zaradi prehitro koncane vleke.  Vcash kaksen zatezi, samo vec al manj se me vsi bojijo in ubogajo. V bistvu uzivam, saj imam priloznost govoriti z vecino tekmovalci na tekmi. Veliko jih poznam iz nasih tekmovanj zato je zabava se toliko vecja.

Popoldne iscem izgubljene duse, vecinoma naredim po vec kot 200km in upam da me garmin ne zavede. Kar nekaj zivcev je ze slo, ko sem iskala Niela sredi pustinje kjer mi ni lovil telefon in ni delala radijska postaja. Nazaj v Forbes sem prisla zdelana, lacna in tecna, kar pa je naslabse brez Niela. Na sreco so ga pripeljali drugi piloti, tako da so cakali samo se mene.  Prva stvar zjutraj je bil nov Telstra telefon. Jah skoz pa tud ne morm met nepopisne srece. 

Vceraj na cilju

 
Vozit morm Nielov super avto, ceprav se nikoli nisem kaj dosti zanimala za avte, mi je koncno jasno zakaj so nekateri ljudje tako ubrisani na jeklene konjicke. Tale Subaru te s svojimi 300imi konji prilima na sedez. Sredi pustinje pa tudi ne pricakujem policajev, tako da vcasih prekrsim kaksen omejitveni zakon…  Najbolsi je tempomat. Nastimam na 12o km/h in cruzam. Ce zelim lahko pospesujem samo z gumbom na volanu. Do sedaj sem zbila samo enega ptica, kar je tukaj res redkost, saj kar tekmujejo kateri se ti bo prej zaletel v avto. Vidla sem dve ogromni kaci. Ena rjava se je zvijala na asfaltu, ta druga pa ne vem ce je bila se ziva. Uf, sem bila srecna da sem v avtu. Mrcine velike so tele kace.





Vceraj mi je koncno ratal it v luft. Vstala ob sestih zjutraj in ob sedmih ze bila nad prebujajocim se Forbesom. Instuktor in pilot Dragonflyja sta bila zadovoljna z mano, pa tudi sama sem bila kar ponosna. Prva dva towing sem narejdila par dni nazaj z Stingom, takim kot ga imam doma, za nadaljno vadbo pa sem dobila wills wing falcona. Najbolj sem uzivala ko se me je Blaino hotel otresti in sem picila s speedbarom do `jajc` (kot pravijo nasi piloti), vec kot 30km na uro. Pristajanje s tem zmajem je najlazja stvar na svetu. 

The crew

No comments:

Post a Comment